Prijava

Odmev zgodovine

130 LET ŽELEZARSKIH GODB

Zgodovina železarstva na Gorenjskem sega v halstatsko in latensko dobo. To dokazuje, da so na našem območju kopali železovo rudo, talili in obdelovali železo že pred več kot tisoč leti. Obstaja tudi listina o »rudarskem redu« z dne, 24. avgusta 1381, s katero je Friderik, grof ortenburški, rudarjem in fužinarjem iz Planine pod Golico podelil širše svoboščine od ostalih tlačanov. Vse to so ugotovili in dokazali zgodovinarji.

Ne vemo pa, če je kdo napisal, kako so takrat rudarji in fužinarji živeli po opravljenem delu, čeprav jim je prostega časa ostajalo bore malo.   Gotovo so znali peti in igrati na kakšne instrumente. Ohranjeni zapisi nam pričajo o tem, da so pred 130 leti v Bohinju ustanovili prvo kovaško godbo na našem območju.

Pred 135 leti so v bohinjski dolini kladiva močneje zapela. Prišlo je do združitve malih fužin v Kranjsko industrijsko družbo Jesenice, kar je za tiste čase pomenilo tehnično revolucijo. Ta prelomni trenutek je najtesneje povezan z nastankom prve godbe na Gorenjskem, kajti pet let za tem so bohinjski kovači že pihali v svoje instrumente.

Pred 130 leti so v Bohinju potujoči češki muzikantje ogreli Zosove kovače, da so ustanovili godbo na pihala. Seveda pa tudi pri tej godbi ni šlo brez Čehov. Družina Nikolaja Bernarda je prišla v Bohinj s Češke in zato ni čudno, da je ravno Nikolaj začel zbirati okoli sebe nadarjene fante, delavce-kovače, ki so leta 1874 ustanovili prvo kovaško godbo, ki jo je vodil Nikolaj Bernard. V tej mali godbi na pihala so igrali: Preželj, Šoberl, Repinc, Žmitek, Žen, Ravnik Iskra, Torkar, Čop in še mnogi drugi. Zasedba male pihalne godbe je omogočala igrati samo vesele domače viže, vendar pa je s tem pričela prebujati navdušenje za slovensko glasbeno ustvarjalnost med ljudmi Bohinja in Gorenjske.

Število godbenikov je le počasi naraščalo, predvsem zaradi tega, ker so morali sami kupovati instrumente. Leta 1882 so v Bohinju ustanovili požarno brambo – gasilsko društvo, ki je pod svoje okrilje sprejelo tudi godbo. Vadili so pri Bernardu doma, pozneje pa v mizarski delavnici, in sicer ob sobotah in nedeljah, včasih pa tudi med tednom, kakor je nanesel šiht. Igrali so lažje koračnice, valčke, polke, venčke slovenskih narodnih pa tudi uverture. Češki valčki so predstavljali železni repertoar takratne zasedbe.

Bohinj je bil takrat kulturno središče Gorenjske. Imeli so pevsko društvo – zbor je štel 25 članov in prirejali so samostojne koncerte, čitalnico, godbo in gasilce. Godba je bila zelo priljubljena po vsej Gorenjski, saj je bila edina do Ljubljane. Nastopala je v Kranju, Radovljici, Begunjah, na Bledu, le na Jesenicah baje nikoli. Nastopali so predvsem na gasilskih proslavah, tradicionalno pa so sodelovali na praznovanju sv. Florjana, ko so šli v sprevodu okoli Bohinja. Zelo slovesno so praznovali tudi 1. maj. Že ob štirih zjutraj so igrali skozi vas, potem pa odšli na hrib Rebre nad Bistrico in igrali za razvedrilo.

phoca thumb l godba20bohinjskih20kovaev20leta20188720-20temneja

GODBA BOHINJSKIH KOVAČEV LETA 1887 (SLIKA)

1890 leta je požar uničil Zoisove fužine. Ko so utihnila kovaška kladiva, je utihnila tudi kovaška godba. Bohinjski fužinarji so morali s trebuhom za kruhom na Jesenice, kjer se je takrat začela širiti industrija in dela je bilo dosti za vse Bohinjce, tudi in posebno za godbenike. Takratna uprava jeseniške tovarne se je dobro zavedala, kaj pomeni imeti lastno godbo na pihala. Razvoju in napredku godbe je namenjala veliko pozornost, saj je bil takratni finančni direktor Pongratz istočasno vodja godbe in njen predsednik. Godba je imela svoje vaje v glavnem kar v mehanični delavnici in disciplina je bila vezana na delovno mesto. Pongratz, ki je bil sicer slovenskega rodu, je priskrbel novega kapelnika, nemškega učitelja češkega rodu Pospišila, ki je poleg Bernarda vodil tovarniško godbo, ki naj bi jim v zahvalo brezplačno igrala za pogrebom. Tako se je začelo podporno članstvo, ki živi še danes, a je le simbolične narave, glede na res simbolično članarino. Dobili so nove instrumente in nove rudarske uniforme, godba pa se je tudi številčno zelo okrepila.

GODBA KID JESENICE LETA 1912

Razvoj političnega življenja oziroma političnih strank je bil povezan tudi s pridobivanjem članstva in pomoči in s tem tudi s propagandno dejavnostjo. Tako so bile kmalu po prvi svetovni vojni ustanovljene kar tri godbe.

Najprej je začela delovati Krekova ali PROSVETNA GODBA NA PIHALA, ki je imela svoje zametke v godalnem orkestru, ki je deloval že pred prvo svetovno vojno. Njeni kapelniki so bili: Nikolaj Bernard, Jože Bernard, dr. Dolinar, Janez Repinc, Ferdinand Kutnik in kot zadnji Aleš Bizjak. Številčno je bila to najmočnejša godba na Jesenicah. Nastopala je tudi v drugih krajih, saj je imela svoj koncert celo v Beogradu.

Takoj po prvi svetovni vojni, leta 1919, je bila ustanovljena druga godba, ki so jo sestavljali napredni, socialistično usmerjeni delavci. Godba SMRJ ali KOVINARSKA GODBA je delovala pod okriljem DPD Svoboda Jesenice. Ustanovitelji so bili: Ludvik Modre, Ureš, Šaše, Albrecht, Anderwald, Kos, Slamnik, Svetina, Krmelj, Jeram, Pristov, bratje Čelesnik in Rovan ter cela vrsta drugih. Kapelniki so bili: Ludvik Modre, Martin Jeram, brata Čelesnik in Jože Zupan. Kot napredna delavska godba je bila velik trn v peti takratnih kapitalistov. Prirejala je samostojne koncerte in sodelovala predvsem pri vseh delavskih manifestacijah.

Če sta bili že dve politični predvojni struji organizatorici godb, tudi tretja ni mogla zaostajati. Takratni požrtvovalni lastnik kolodvorske restavracije Osvald je z lastno finančno udeležbo ustanovil še SOKOLSKO GODBO. Prvi kapelnik godbe Ribula sicer ni bil domačin, vendar je godbi postavil solidne strokovne temelje. Po njegovem odhodu je leta 1927 prevzel taktirko mladi in talentirani študent konservatorija Rado Kleč, ki je godbo z velikim uspehom vodil na vseh društvenih prireditvah, telovadnih nastopih in pojačano z godalnimi instrumenti sodeloval tudi pri operetah in spevoigrah. Ko je odšel na služenje vojaškega roka, ga je zamenjal Nande Žmitek. Vse godbe so se v glavnem vzdrževale s podporno članarino svojih članov, ki so bili večinoma delavci Kranjske industrijske družbe.

Okupacija leta 1941 je pretrgala delovanje vseh treh godb. Čeprav so godbe delovale iz društvenih oziroma strankarskih propagandnih namenov takratne razmajane stare Jugoslavije, so mnogo prispevale k splošni kulturni rasti Jesenic. Kljub razdvojenosti in različnim političnim pogledom so godbenike družili narodna zavest, ljubezen do glasbe in delo, ki so jih marsikdaj združili v skupnih nastopih.

Poleg teh treh godb na pihala so bile na Jesenicah še druge, manjše godbe in orkestri. Od leta 1925 do 1935 je deloval salonski orkester uradnikov KID, omenimo pa naj še, da je že pred prvo svetovno vojno nekaj let na Jesenicah delovala gasilska godba, ki jo je vodil Volarič.

Z vdorom fašističnih hord v našo deželo je delo na glasbenem področju zamrlo. Nemški okupator se je zavedel pomena godbe in je zato poiskušal s prisilo iz godbenikov prejšnjih godb sestaviti novo godbo Wehrmannschaft Musikzug, vendar mu ni prav uspelo. Potem, ko je delovala le nekaj mesecev, je mnogo godbenikov z uniformami in instrumenti odšlo v partizane. Šele v okviru železarne jim je uspelo leta 1942 zbrati nekaj godbenikov v Werkmuzik – tovarniško godbo. Ustanovljena je bila tudi mladinska godba, v kateri se je vzgajalo veliko godbenikov. Obe godbi je vodil Alojz Smrekar, dokler poleg številnih godbenikov tudi on ni odšel v partizane. Tako je delo godb povsem zamrlo.

Iz slovenskih gozdov pa so že pričeli odmevati zvoki borbenih koračnic partizanskih godb, v katerih so sodelovali tudi jeseniški godbeniki. Nekaj jih je žrtvovalo svoje življenje za svobodo. Med njimi je bil tudi prvoborec Ferdo Koren, ki je igral v Kovinarski godbi. Nekaj godbenikov je za vedno ostalo v koncentracijskih taboriščih.

Zadnje dni okupacije leta 1945 je bila nad Gorjami ustanovljena godba na pihala, ki se je imenovala GODBA KOMANDE MESTA BLED. Godbo, ki je štela 53 mož, večino članov predvojnih jeseniških godb, je vodil Rado Kleč. Godba je spremljala borce NOV, ki so osvobodili Bled, Lesce, Radovljico in druge kraje v Gornjesavski dolini.

phoca thumb l godba20skud20tone20ufar20-20195020-20temneja

GODBA SKUD TONE ČUFAR, JESENICE 1950 (slika)

Kmalu po osvoboditvi je bilo ustanovljeno Sindikalno društvo, v katerem je dobila svoje mesto tudi godba. Vodil jo je dirigent in komponist Filip Bernard, sin leta 1943 umrlega glasbenega veterana in ustanovitelja prve kovaške godbe Nikolaja Bernarda. Godbo, ki je leta 1946 dobila sedanje prostore v gledališki stavbi na Jesenicah, je za njim strokovno prevzel Rado Kleč, organizacijsko pa France Rozman. Ob njej je bila ustanovljena tudi mladinska godba, katere dirigent je bil najprej Lojze Smrekar, za njim pa Jože Zupan. Žal je ta godba kmalu prenehala delovati, njeni instrumenti pa s bili dodeljeni GODBI NA PIHALA DPD SVOBODA FRANCE MENCINGER -JAVORNIK KOROŠKA BELA, ki sta jo strokovno vodila Julij Sorgo in Aleš Bizjak.

Z razpustom SKUD in ustanovitvijo DPD Svoboda Tone Čufar Jesenice se je godba kot samostojna sekcija vključila v to društvo in delovala kot ŽELEZARSKA GODBA DPD SVOBODA TONE ČUFAR JESENICE. Vse do leta 1954 je godbo vodil Rado Kleč, ki je zaradi preobremenjenosti z delom v glasbeni šoli moral odložiti dirigentsko palico.

phoca thumb l elezarska20godba20dpd20svoboda20tone20ufar20-20ob2090-letnici20-20dirigent20remigij20no20-20temneja

ŽELEZARSKA GODBA DPD SVOBODA TONE ČUFAR JESENICE (slika)

Godbeniki so v svojih vrstah našli novega mladega in nadarjenega dirigenta Remigija Noča, ki ga je med služenjem vojaškega roka zamenjal Lojze Savinšek. Godba, ki je leta 1957 dobila nove instrumente, je pod vodstvom Remigija Noča dosegla zavidljive uspehe. Zaradi odhoda na novo delovno mesto je taktirko ponovno prepustil Radu Kleču.

Že spomladi leta 1968 je bil na pobudo sindikalne organizacije železarne ustanovljen pripravljalni odbor, da pripravi združitev jeseniške in javorniške godbe v enoten in kvaliteten pihalni orkester. Tako je bil 19. oktobra 1968 ustanovljen nov veliki pihalni orkester, ki se je z vso vnemo lotil dela. Pod novim imenom PIHALNI ORKESTER JESENIŠKIH ŽELEZARJEV je hitro napredoval in postopno prehajal s klasičnega avstrijskega igranja na modernejši holandski način. Leto za tem je bil ustanovljen tudi mladinski ansambel, pri orkestru pa sta nekaj časa delovali tudi dve manjši zasedbi, in sicer kmečka godba in zabavni orkester

phoca thumb l pihalni20orkester20jesenikih20elezarjev20ob20100-obletnici

PIHALNI ORKESTER JESENIŠKIH ŽELEZARJEV OB 100-LETNICI (slika)

Leta 1975 je prihod domačina Ivana Knifica kot vojaškega godbenega strokovnjaka pomenil velik premik v delovanju orkestra.

Z vso avtoriteto je nadaljeval delo svojih predhodnikov in v orkester prinesel nov duh in način igranja. Začetna vojaška disciplina se je počasi razblinila, vendar so dosežki tega obdobja vse prej kot zanemarljivi. Od klasičnega načina igranja je orkester težil k sodobnim zakonitostim te zvrsti glasbe, tujim so se enakovredno pridružile zahtevne domače skladbe, zlasti takrat, ko se je orkester pripravljal na tekmovanja pihalnih orkestrov po Sloveniji in takratni Jugoslaviji. V zgodovino orkestra so se zapisale: Žužemberška rapsodija, simfonija Bela krajina, Ohridska legenda in vedno odmevni Halifax. Orkester je vedno bolj segal po južnoameriških ritmih in večno zelenih melodijah. Omeniti je treba tudi operne, operetne in filmske melodije. Razpoznavna koračnica orkestra je postala Jeseniškim železarjem, ki jo je posebej za domačo godbo skomponiral dirigent Ivan Knific.

phoca thumb l po20jesenikih20elezarjev20ob20prvomajskem20snemanju20za20rtv20-20197620-20svetleja

PIHALNI ORKESTER JESENIŠKIH ŽELEZARJEV OB PRVOMAJSEM SNEMANJU ZA RTV – 1976 (slika)

Tudi zunanja podoba orkestra se je dvakrat menjala. Orkester je dobil tudi letne uniforme.

Nastopi so se vrstili ob vseh pomembnih dogodkih doma, po krajevnih skupnostih in društvih, najbolj zgledno je bilo sodelovanje s planinci doma, še posebej prisrčna srečanja so bila na tradicionalnih shodih planincev treh dežel Slovenija-Italija-Avstrija. To sodelovanje je rodilo celovečerni koncert v Stari Gorici ob 80-letnici njihovega planinskega društva. Zelo uspešen koncert je izzvenel ob 50-letnici Planice, pa ob otvoritvi nove jeklarne, Karavanškega predora. Za orkester so bila zelo pomembna srečanja godb iz italijanske Bagnarole in avstrijskega Podkloštra na tradicionalnih spomladanskih koncertih treh dežel, prvomajska slavja, promenadni koncerti na Bledu in novoletni koncerti, ki so postali od leta 1978 tradicionalni.

To je bil čas, ko se je standard orkestra nekoliko dvignil: dobil je nove prostore, obleke, le redko nove instrumente.

phoca thumb l po20jesenikih20elezarjev20ob2011020letnici20-20temneja

PIHALNI ORKESTER JESENIŠKIH ŽELEZARJEV OB 110-LETNICI (slika)

To je bil tudi čas, ko si je orkester nekajkrat privoščil dan ali dva delovnega dopusta na morju kot nagrado za delo in skromno oddolžitev družinskim članom godbenikov, saj se je morala že od nekdaj družina godbenika podrejati dolžnostim orkestra.

Ob 11o-letnici je orkester posnel svojo prvo ploščo, žal pa sanj o kaseti ali CD plošči kasneje ni mogel dosanjati.

Izpostaviti je treba leto 1987, ko je ponovno zaživel v sestavi pihalnega orkestra plesni orkester. Njegova duša in gibalo je bil priljubljeni trobentač Avsenikov in domačin Franci Košir. Po njegovi smrti je vodenje plesnega orkestra prevzel Domen Jeraša, pozavnist v pihalnem orkestru in vsestranski glasbenik.

Kriza železarne in države se je globoko zajedla tudi v vrste orkestra: tudi godbeniki so postali viški delovne sile, nekateri so celo ostali brez dela, denarja je bilo vedno manj, »odpadlo« je morje, zamiralo je prej dobro družabno življenje, kriza in skrb sta mnogokrat zresnila večno nasmejane godbenike. Nastopi so le ostali.

phoca thumb l pihalni20orkester20jesenikih20elezarjev20ob20120-letnici20-20temneja

PIHALNI ORKESTER JESENIŠKIH ŽELEZARJEV OB 120-LETNICI (slika)

Narodna zavest pa je rasla. Junijski koncert 1991. leta ob slovesni zasaditvi lipe na Čufarjevem trgu je bil zadnji koncert pred vojno.

Ponosen, da je tudi on delal zgodovino, se je orkester že ob osamosvojitvi odločil, da se ne bo ravnal po strankarski pripadnosti, ampak bo nadstrankarska organizacija v službi glasbe in ljubezni do glasbe.

Jeseni 1991. leta se je orkester na tradicionalnem koncertu za upokojence lepo poslovil od dolgoletnega dirigenta Ivana Knifica in ustoličil mladega dirigenta z Jesenic, Matjaža Šurca, profesorja, ki je že čez dva meseca samostojno dirigiral na 1. novoletnem koncertu v svobodni Sloveniji. Ta koncert je pomenil krono dela, ponosa in odgovornosti: biti Slovenec, imeti svojo državo, govoriti slovensko na državniški in vojaški ravni, igrati slovensko himno. Neskončno lepo se je bilo imenovati Slovenec, a tudi odgovorno.

Novega dirigenta je kljub mladosti ali pa zaradi mladosti orkester hitro sprejel za svojega, prav tako a domače in tuje občinstvo, saj je z novim človekom in njegovim mladostnim poletom zavel nov veter v vrstah orkestra. Nekaj godbenikov se je poslovilo, prišli so mnogi mladi, potrebni vaj in kaljenja, kar se trenutno resnici na ljubo, nekoliko čuti na kvaliteti igranja. Podatek, da se je v zadnjih desetih letih zamenjalo blizu štirideset godbenikov, je dovolj zgovoren, da je starejših godbenikov manj od polovice. To pa kaže, kako potrebna je mladost starejš in še kako prekaljeni godbeniki mladim.

Vsestranska vpetost novega dirigenta v glasbena dogajanja na Jesenicah in v zamejstvu je privedla šest godbenikov POJŽ na Koroško v Šentjakob k teatru Trotamora. Po dirigentovi zaslugi se je delovanje orkestra še razširilo. Poleg že ustaljenih dejavnosti je bil odmeven nastop na koncertu za Karitas, po sedeminštiridesetih letih je godba spet spremljala velikonočno vstajenjsko procesijo na Jesenicah.

Zadnjih deset let je bilo tudi v organizacijskem pogledu zelo uspešno po zaslugi dobro uigranega vodstva orkestra po predsedstvom Petra Muhar, čigar dolžnosti je lani prevzel in jih uspešno nadaljuje Jože Fele.

Ljubezen do glasbe in igranja, idealizem mnogih godbenikov in vraščenost v okolje so poroki, da bo jeseniška godba živela in delala še v drugo tisočletje.

Ob jubileju si orkester prizadeva pridobiti stalne sponzorje ali donatorje. Tako bi mu bili zagotovljeni materialni pogoji in bi lahko vse sile posvetil strokovnemu delu in razvoju. To pa je cilj, ki ga godbeniki sami ne morejo uresničiti…..

joomla template 1.6